Med žitnimi polji stezica hiti
v naročje najdražje domače vasi,
cvetijo spet lipe, kakor tisto so pomlad,
ko v grenko tujino odšel sem še mlad.
Na brvi ob gozdu postanem za hip,
pozdravlja me potok, pozdravlja gozdič,
prijazni vaščani mi stiskajo spet roko,
domača beseda mi boža uho.
Presrečen se vračam domov,
kjer tekla zibka mi je,
na rodni bom grudi ostal,
kar moje sanje so bile.
V objemu domače vasi,
v zavetju toplih dlani
za vedno nekoč bom zaspal
tiho, brez skrbi.
Sprehajal čez polja domača se bom,
čez travnike zlate, čez bistro vodo,
v planine bom hodil, saj najlepše so pri nas,
na sredi srca sem jih nosil ves čas.
Ko v vaškem zvoniku spet zvon bo zapel,
na vas bom skup s fanti pod okno odšel,
zapeli najlepšo pesem bomo kot tedaj,
ko prvič spoznal sem, kako lep je maj.
