Ko se dotakne sonce planine,
pravljica stara spet oživi.
Sivi očaki, bele strmine
si šepetajo spev davnih dni.
V triglavskih strminah je prebival zlatorog,
med stene strme na vrhe je zmamil lovcev sto.
Zalezel ga nazadnje le je eden izmed njih,
nad skalnatim previsom se razlije rdeča kri.
Kjer poškropila je prgišče zemljice,
je zrastel ves dehteč cvet, ognjeno rdeč.
Najlepši gorski cvet je roža triglavska,
skromen, vendar lep, kot pravljica.
Triglavska roža ziblje se v vetru,
tam nad prepadom mi šepeta.
Iz bolečine zraste lepota,
ki več ne mine in moč ima.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
