Oženil se je Ribn’čan
tja daleč na gorenjsko stran,
po svetu s suho robo sam
je daleč vandral noč in dan.
Veliko vinskih hramov je,
predobre zlate kapljice,
Urban pa sila je nerad
odšel kdaj s suhim grlom spat.
Se žena mu na glas jezi,
denar se tebe ne drži,
tako kot sosed rada bi
imela tisoč vseh stvari.
Spod čela jo pogledal je,
skrivaj nasmehnil zvito se,
pokimal modro je z glavo,
nato pa rekel ji tako.
Smo Ribn’čani taki,
da vsi smo veseljaki,
ko do vinca pridemo,
več domov ne moremo.
Smo Ribn’čani taki,
da vsi smo veseljaki,
sicer pa za denar
nam nič ni mar.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
