Ta presneta leta, toliko jih je.
Vsakdo jih nabere, kdaj, še sam ne ve.
Kar čez noč postaneš stari sivi mož.
Nič več let ne moreš vreči proč v koš.
Včeraj bil si fant še, ljubil si dekle.
Danes tvoja žena se jezi na te.
Včeraj kot otrok si tekel sem ter tja.
Danes na izlet že pelješ vnučka dva.
Skakal si čez jarek, kjer je trden most.
Oča so ti rekli, glej, mladost norost.
Danes isto praviš sinu svojemu.
Jaz sem bil drugačen, vedno trobiš mu.
Naj vrag pocitra leta,
leta ta presneta.
Kdo bi mislil še na to,
naj naprej teko.
Saj v srcu smo še mladi,
v dobri družbi radi.
Kdor življenje ljubit zna,
od njega mnogo več ima.
Vse začel bi znova, če bi bil spet mlad.
Škoda, da več danes nisem tisti fant.
Ko pa opazuješ smeh otrok skrivaj,
praviš si: “Prav takšen bil sem jaz nekdaj!”
