Ko z avtom dobre volje proti morju sem podil,
vesel sem žvižgal si, saj sončen dan je bil.
Naenkrat pa zagledam lepo mlado deklico,
ki štopa za potjo z dvignjeno roko.
Zavrl avto sem močno, nazaj sem šel po njo,
nasmehne se dekle mi prav lepo.
Rada bi peljala z vami se.
Le hitro vstopite, zakaj pa ne.
Vso dolgo pot do morja vse povprek kramljala sva,
mi s smehom štoparka je družbo delala.
Kot bi nekdo v daljavo vroč poletni dan podil,
tako je brž minil, že k morju sem zavil.
Povabil za trenutek bi jo rad na kavico,
odkima mi z glavo nadvse ljubko.
Za vožnjo hvala vam in srečno pot.
Le kam se vam mudi tako hudo?
Kot mesečnik potem sem kolovratil sem ter tja,
da z njo bi se morda kje zopet srečala.
Prijatelji so rekli, si zaljubljen do ušes,
čeprav bilo ni res, popadel me je bes.
Po tednu dni iskanja sem odpeljal se domov,
naključje je bilo, da srečam jo.
O, poglej, saj to ste vendar Vi.
Ker se poznava že, mi reci ti.
Sva dolgo se potem vozila še,
potlej me ona peljala po prstan je.
Če zdaj še kdaj po daljši poti grem,
štopark v avto jemati ne smem.
