Ceste z listjem so postlane
in v meni je jesen,
saj odhajam čez poljane,
dragi oče, jutri grem.
»Zarja jutranja vzela
bo iz hiše zadnji smeh,«
rekel si mi prav potiho
z drobno solzo v očeh.
Vsako jutro sem nabrala
zate šopek belih rož.
Jutri, oče, pa brez njega
mi v slovo pomahal boš.
Punčka tvoja bom za vedno,
tudi ko bom daleč stran.
V vetru tvoje so besede,
vodijo me v svet neznan.
»Išči dobro v ljudeh,
išči srečo, zlati smeh.
Kar je dobrega, spoštuj,
slabega ne obrekuj.
Ne pozabi teh besed,
naj te vodijo v svet.
V srcu nosi jih s seboj,
z njimi vedno bom s teboj.«
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.