Kadar je sončen dan,
z belih oblakov stkan,
zlatih pramenov neba,
z družbo odhajam spet tja,
kjer je tišina doma.
Kadar je sončen dan,
žarek me razigran,
vabi v kraljestvo gora,
v prsih srce zaigra,
polno prelepih želja.
Kadar je sončen dan,
v sebi ves nasmejan,
merim stezice v gore,
bistri potočki smeje,
tja v dolino hite.
Kadar je sončen dan,
tiho razprem spet dlan,
vzamem lepote si vse,
ki jih planina molče,
svojim otrokom daje.
Sredi planinskih trav,
sredi strmin višav,
vabijo čari gora.
Jutra vsa biserna
gorska so pravljica,
vsak od nas rad jo ima.
Sredi planinskih trav,
sredi strmin višav,
kličejo želje srca.
Drugi moj mali dom
v koči je iz lesa.
Kadar je sončen dan,
sliši se vez glasan,
petje prešernih ljudi.
Sredi planinskih poti
vsakdo se znova rodi.
Kadar je sončen dan,
mali pastirski stan
vreden za hiše je tri.
Vsak lep razgled je cekin,
ki mi ga vrh podari.
