Spet pomlad odpira vrata, jaz pa sem še vedno sam,
nič ne kaže, da zajadral v zakonski bi pristan.
Če povem vam po resnici, tudi nič ne mika me,
na ramenih jarem nosit, bati sitne se žene.
Ogledalo mi pokaže kakšen pramen sivih las,
tudi meni čas ne laže, moja leta so dokaz.
A od vsega je najlepše, da sem sam svoj gospodar,
da lahko grem, kamor hočem, vedno v žepi imam denar.
Dekleta so kakor čebele, zvite, medene, vesele,
jim rad se pustim zapeljati, a v zanko nikoli ne grem.
Lisjak pa se vsak le ujame, modre si mislijo dame.
Da past je nekje tudi zame, to še predobro vem.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.