Vsaka zvezda na nebu zamiži,
teta Luna prikima, se zasmeji.
Pogasili smo vse luči,
da naša Eva lahko zaspi.
Pa naj zaspi in naj skrije svoje trudne oči,
pa naj zaspi, da se malo srce umiri.
In naj sanja le o lepih stvareh,
ko sonce zbudi jo, na ustih bo smeh.
Vsaka zvezda na nebu zamiži,
Evin kužek zalaja, se poslovi.
V kraljestvo škratov, sanj in vil
jo nese sila nevidnih kril.
In že leti daleč proč od tega sveta,
od tega, kar ne razume in kar ne pozna,
saj jo čaka svet, drugačen od sanj.
Kako naj svarim jo, kaj rečem ji v bran?
Boj se ljudi, ki ne znajo jokati,
ne gledajo v oči in ne znajo stisnit dlan.
Boj se množic, ko mahajo s pestmi,
šoferjev s klobuki, nabitih na volan.
Pa naj zaspi in naj skrije svoje trudne oči,
pa naj zaspi, da se malo srce umiri.
In naj sanja le o lepih stvareh,
ko sonce zbudi jo, na ustih bo smeh.
Vsaka zvezda na nebu zamiži,
teta luna prikima, se zasmeji.
Pogasili smo vse luči,
da naša Eva lahko, pssst, zaspi.
