V krčmi pri postaji je bil v petek čuden zbor,
nekaj sto besed je zahtevalo upor.
Majale so s pikami, razbijale s klicaji,
da so prišli mirit jih dežurni policaji.
Pomen je med vrsticami, nihče ga ne izreče,
vsi vemo, za kaj gre, beseda pa ne steče.
Besede so brez pomena, besede tjavendan,
govorniki se menjajo, a govor je en sam.
Od tega dne politiki so ostali brez besed,
tiskarski stroj je umolknil in škrat je šel na Bled.
Novinarji z radia so brž odšli na pir,
telefoni so utihnili, zdaj vrabci imajo na žicah mir.
In vaške klepetulje izkoristijo premor,
zamenjajo proteze, dokler traja besedni upor.
Besede brez pomena, besede tjavendan,
govorniki se menjajo, a govor je en sam.
Po nekaj tednih krize spoznali so ljudje,
da žalijo besede, da naj se vrnejo že.
Prišle so, odpustile, rešile ta zmedeni svet,
v zahvalo nek govornik jim povedal je par besed.
