To je mesto, ki ne mara tujcev,
na cestah skorajda ni več ljudi.
Le fantje s komunale so še budni,
s cest izprali bodo dan in smeti.
Ob desetih so zaprli vse lokale,
v mestu je zavladal nočni mir.
Na železniško postajo se odpravim,
tam edini točijo še nočni pir.
Kot da tukaj mesto še živi,
kot da tukaj mesto še ne spi.
Romajo vsi, v barkah življenja
nosi jih veter alkoholnega vrenja.
»Glej, noč nam prinaša novega gosta,
nekaj boš spil in z nami odšel na romanje, romanje.«
»Hej, fant, pridi sem, za hudiča,
od nekod te poznam, ampak nisem prepričan.
Izvleci tamburo, razveseli pijanduro,
mi skrivamo dan in ustavljamo uro.«
Postaje vseh mest so si podobne,
eni pridejo in drugi spet gredo.
A nekaj jih za vedno tam ostane,
na istem mestu skoz življenje plovejo.
Obraz izdaja, če noči so dolge,
roke izdajo, če težek bil je dan.
Oči pa govorijo drugo zgodbo
o vlaku, ki ga čakajo zaman.
Kot da tukaj mesto še ne spi,
kot da tukaj mesto še živi.
Romajo vsi, v barkah življenja
nosi jih veter alkoholnega vrenja.
»Glej, noč nam prinaša novega gosta,
nekaj boš spil in z nami odšel na romanje, romanje, …«
