Snočkaj sem jaz pošto dobil,
ko sem še na pojst’li bil,
da moja ljub’ca druz’ga izbira,
prav gotovo se možila bo.
Jaz pa hitro gor vstanem,
grem še enkrat k ljub’ci v vas,
da b’ še enkrat z njo govoril
in od nje slovo jemal.
Gor pa dol po hiš’ hodila,
ko sem jaz pod oknom stal,
grenke solze je točila,
ko sem ji roko podal.
Poroke ne bo, svate odpovejte,
torto pojejte, poroke ne bo.
Pojdite od tod, odnesite darove
na svoje domove, pojdite od tod!
Ne izzivajte usod, ki so vam tuje,
obup jih kuje, ne izzivajte usod.
Iz vaših oči vam berem, da ni,
ni vam hudo, zato …
Poroke ne bo, naj gore zakričijo,
izpljunijo ogenj v odprto nebo.
Poroke ne bo, sred’ Božje marele
naj bliski in strele ožgejo zemljo.
Če dovolite to, se brezna odprejo
in vam požrejo, kar vam je ljubo.
Da boste jokali in drgetali,
tako bo hudo, zato poroke ne bo.
Ne jemljite mi je! Nihče ne pozna
zemljevidov srca kot jaz njenega.
Pustite mi jo, naj teče deroče
skoz’ mene, kjer hoče, tekoče zlato.
In je ne zapustim, tudi ko skušnjave
dvignejo glave, je ne zatajim.
Zavezana sva s popkovino spomina
in mojega vina, ki naju sladka.
A nekega dne zvezde v pravem sijaju
in položaju osvetlijo nebo
in sredi puščave vzniknejo trave,
studenci steko in bogovi reko: “Poroka naj bo!”
