Penzionisti so cvet te dežele,
penzionisti so sol te zemlje.
V svet gledajo z motnimi očmi,
s špricerjem v roki in socialnimi zobmi.
Penzionisti so cvet naših mest in vasi.
Zdaj ladje pripeljali so v pristan,
le s prstom kažejo na ocean.
Mladost šumi le kot oddaljen slap,
v nočnih omaricah so slike nagih bab.
A nihče ne dvomi v njih vrline,
ko mlada punca mimo šine,
vidim jih, kako se cedijo jim sline.
Penzionisti so cvet te dežele …
Revma trga jim kosti in žre noči
in vsako jutro kdo od znancev v partah se zbudi.
Doktor je predpisal nekaj še tablet
in preložil brzovlak za oni svet.
V žile silijo pritiski,
encijan je njihov viski,
zdaj na primer jih zanima,
kdaj se dvigne pokojnina.
Penzionisti so cvet te dežele,
penzionisti so sol te zemlje.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
