Današnji čas nam nudi vsega na pretek,
v času smo, ko tečeta nam mleko in pa med,
a mnenje mnogih je, ki so dali nam ta vek,
da ni ga čez užitek, ki da ga cigaret.
Kadimo vsepovsod, podiramo tabuje,
kadimo vse po vrsti, a še najraje tuje,
slišati je mnoge nove teorije,
otrok naj le kadi, da si pljuča bolj razvije.
Ka ka ka, ka ka ka, ka ka ka.
Zjezili so se tisti, ki nanje nekaj damo
in pridrveli pred ekran so z vso svojo kramo.
»Vsak dim je smrt!« v gledalce so tulili,
po koncu pa so hitro vsak eno nasmodili.
Kadijo vse tovarne, kadi se vsaka peč
in če pogledaš dobro, kadi se še od sveč,
da ljudje kadimo, jasno to se ve,
menda sedaj učijo v Ameriki še pse.
Ka ka ka, ka ka ka, ka ka ka.
Pred svetom me je sram, pred vsakim, ki kadi,
ker ko potegnem dim, se v glavi mi zvrti.
Imel sem nekaj punc, a pri nobeni ne zdržim,
ker vsaka me sprašuje, kako da ne kadim.
Zadnjič sredi mesta sem srečal par deklet
in ena mi zavpije: »Frajer, daj mi cigaret!«
»Nimam, ne kadim,« takoj ji razložim.
»Ta je tist’, ki se kadi iz ust mu le pozim’!«
