Tam, kjer včasih je b’la vas,
zdaj drugače teče čas.
Kjer kmetje so imeli njive,
zdaj bi rasle le koprive,
če se nebi mi trudili,
z znojem zemljo pognojili.
Z motiko, lopato
se borili za solato,
kolerabo in čebulo
in sploh za vso kulturo,
melancane in cvetačo,
kumare, fižol, špinačo,
grah, krompir in zelnate glave,
pa začimbe in dišave,
česen, peteršilj, korenje,
vse kar lepša nam življenje
in v nas ponos budi.
Vrtičkarji, vrtičkarji,
vrtičkarji, vrtičkarji,
vrtičkarji, vrtičkarji,
vrtičkarji, vrtičkarji.
Tam na robu mestne gneče,
vsak od nas ma košček sreče.
Skrbno čuva in neguje,
če je treba se bojuje
s polži, hrošči, črvi, ptiči
in ostalimi tatiči,
za to zemljo, za ta vrt
ostro kruto in na smrt.
Kajti tu pa ni več šale,
ni prostora za ostale.
Razmejene so gredice,
razdeljene pravice,
če še upira se fižol,
ga privežemo na kol.
Ker tu vlada jasen red,
tukaj urejen je svet
in v njem smo glavni mi!
Vrtičkarji, vrtičkarji,
vrtičkarji, vrtičkarji,
vrtičkarji, vrtičkarji,
vrtičkarji, vrtičkarji.
Zunaj vrta brez izjeme
pa imamo le probleme
in ko nam je zadosti,
pljunemo po komposti.
Če pa je potrebno tudi
usekamo po rodni grudi,
Ipeljesto ku se odreka,
boljše greda se prešpika,
da če drugo nam ne rata,
nam uspe vsaj solata,
koleraba in čebula
in čisto vsa kultura,
melancani in cvetača,
kumare, fižol, špinača,
grah, krompir in zelnate glave
pa začimbe in dišave,
česen, peteršilj, korenje,
vse kar lepša nam življenje
in v nas ponos budi.
