Kadar me greje nasmeh v dežju,
se spominjam na tisti čas,
ko smo plesali na vročem pesku,
veter božal nam je obraz.
Zvoki kitare so parali noč,
vonj po vinu je vlil strast,
vroča telesa tam kot nebesa,
skupaj smo peli v en glas.
Pleši zdaj, ko se dani,
bolje tu kot sam doma.
Ne zapravimo noči,
ta v ritmu jutra bo odšla.
Vse te odmeve še slišim od tu,
zapiram oči, da so bolj na glas,
pojejo pesmi in z njimi jaz.
Topli obrazi v malem mestu,
tisoče sonc je luč noči,
pijejo žejo namesto nas.
Ko se ponuja še nekaj želja,
najdi ritem in svoj izraz,
primi za roko in sočloveku,
skupaj zapojmo v en glas.
Moje srce mi še kdaj zapoje
o ljubezni in sreči,
to kar od nekdaj sem sanjala.
Tisto poletje bilo je moje,
polno veselja in lepih zgodb,
tega ne bom pozabila.
