Spet posedam na klopci polni listja preteklih besed,
v spominih odmev nostalgije.
Čutim hladen veter v laseh,
ki toplo me ovije.
Še vedno nevem zakaj tako sem ravnal.
Hočem le, da veš, da mi je žal.
Ne ni prav, ne ni prav, ne ni prav!
Nisem vedel, zato sem bežal.
V tvojih očeh
solze in smeh,
zaprta so vrata,
ne smem te objet.
Ne smem te objet,
čas bi razstavil,
spoznal bi te spet.
Ne smem te objet,
ne, ne smem te objet.
Čas bi razstavil,
da nisem več razpet.
Za vse kar sem storil, svojo krivdo priznam,
čeprav zatiskam oči in obračam se stran.
Lahko bi stokrat povedal in stokrat dejal,
a konec je koncev in tako je pač prav.
In še vidim solzo v tvojih modrih očeh,
ko izriše na ustih se še zadnji nasmeh.
Zapiraš mi vrata, a pred menoj si že spet,
ko nemočno te gledam, a ne smem te objet.
