Ogrlico nosila
je moja vila,
zato so jo klicali vsi
Maja z biseri, Maja z biseri.
Obraz kot s španske slike,
oči velike,
nasmehi pa kot čudeži,
Maja z biseri, Maja z biseri.
Ljudje, ki so jo kdaj poznali,
vzljubili so jo slej ko prej,
da vsak je biser, so dejali,
simbol lepote, skrite v njej,
simbol lepote, skrite v njej.
Živeti je začela
in prekipela,
da v nič so se razblinjali
njeni biseri, njeni biseri.
Srce je neugnano
in razigrano,
ko Maja v sladko noč beži
skupaj z biseri, skupaj z biseri.
In bolj, ko srečo vsem razdaja,
manj sreče Maja zase ima,
da vedno krajši niz postaja,
prepozno, kakor vsak spozna,
prepozno, kakor vsak spozna.
Zdaj tisoč milj od raja,
v tančici Maja
vprašanj neskončnih se boji:
“Kje so biseri, kje so biseri?”
Ogrlico še eno,
ponarejeno,
je v žalosti kupila si
Maja z biseri, Maja z biseri.
A Maja le ni srečna,
ne, ne, ni srečna,
čeprav spet kličejo jo vsi
Maja z biseri, Maja z biseri.
Takrat, ko vsi smo skupaj,
vsi smo kot Maja,
vsaj enkrat smo v življenju vsi
Maja z biseri, Maja z biseri, …
