Sedim v sobi, poslušam rock, spomnim se Beethovnovih not,
vsak jih poje, vsak kriči, Mozart rock-a si želi.
Naj bo resen al falot, vsak želi, vsak želi si norih not.
V šolo ne hodim, imam pomožne tri.
V bifejih posedam, delo mi smrdi.
Mama in oče se sprašujeta:
Kaj bo iz tebe, fant?
Jaz pa zavriskam, se zasmejim – ha ha.
Mladosti so leta minila, o ne zdaj pleničke perem sam.
Čez dan me žena pretepa in krega, ojoj, a vendar se ne dam.
Trebuh mi raste in pleša se sveti, a kam odšel je samski stan.
Modrost in lenoba prišli sta z leti, a vendar se ne dam.
A vendar se ne dam, a vendar se ne dam!
Sivi lasje, a mlado srce.
Življenje je kraj, ne bo ga nazaj.
Pa pitje tja pa literček tja,
upokojenci mi smo pravi kerlci.
Pa kegl cigar, pa kegljček tja,
ne pade v noč, kje naša je moč.
Pa pitje tja pa literček tja,
upokojenci mi smo pravi kerlci.
Skupaj zdaj v raj pojdimo z našim starim fičekom,
žene pa doma pustimo, naj se grejo rom pom pom.
Sveti Peter nam že maha, sred’ križišča on stoji.
Sobe velike nam ponuja, pridite, prijatelji.
