Bedna služba, majhna plača, vsak račun pa kot gorjača
– kolkokrat sem to preklel.
A življenje vse obrača, šla je služba, z njo pa plača –
vse bi dal, dab zdaj jo imel.
Dnar za malco, dnar za vožnjo, pa regresi,
poračuni – vse to včasih sem dobil.
Še zdaj se mi cedijo sline,
ko se spomnim, a vse mine – Bog, le kaj sem zagrešil?
Zdaj pojem:
Zavod za zaposlovanje,
to je kraj, kjer se končajo sanje,
da delal bom, mirno živel, da bom denarja nekaj
imel, da kupu bom star avto in pa stroj za pranje.
Zavod za zaposlovanje,
to je kraj, kjer se končajo sanje,
da bom še kdaj šel na dopust,
nikol več trgal si od ust,
da bom otroke delal in tud skrbu zanje!
Šef me dostkrat je živciral in brez veze me nadiral
– kolkokrat sem potrpel!
Mi zdaj lahko karkol bi reku, me tud za ušesa vleku
– le, da službo spet bi imel!
Garanje blo je moje delo, dostkrat me je kar prijelo,
da vse k vragu bi poslal!
A zdaj, ko le doma posedam in zaman oglase gledam,
za svoj šiht jaz vse bi dal!
