Saj razumem, da ljudje so agresivni,
prenapeti, živčni, imajo slabe dni …
Za malenkosti vzkipijo, podivjajo, ponorijo,
lotijo se bližnjih kar s pestmi …
Premnoga stanovanja polna prošenj so, kričanja,
vsepovsod se najde kdo, ki udarja, brca, tolče do krvi …
Tako je pač med ljudmi!
Vendar, mojbog, ne pretepajte otrok,
mojbog, ne pretepajte otrok, prosim ne, ne otrok!!!
Saj razumem, vsi si spolnosti želijo,
to naravno je in nekaj lepega …
A kaj, ko mnogi potešijo svojo slo si kar s prisilo,
v sočloveku vidijo le kup mesa!
Navzven so vsi prijazni, v svojih dušah
pa kot blazni – si izmišljajo,
nato pa uresničijo perverznosti …
Tako je pač med ljudmi!
Vendar, mojbog, ne pretepajte otrok,
mojbog, ne pretepajte otrok, prosim ne, ne otrok!!!
Saj razumem, ko nekje začne se vojna, nimaš kaj,
je treba ubijat al umret!
Za domovino, za vladarja, vero, narod al kup dnarja …
Eni branijo, kar drugi hočjo vzet!
ln prične se bojevanje, spremeni se v splošno klanje …
Vsepovprek morijo, tud nedolžne, vsepovprek, brez milosti …
Tako je pač med ljudmi!
Vendar, mojbog, ne ubijajte otrok,
mojbog, ne ubijajte otrok, prosim ne, ne otrok!!!
Vedno bolj se svet mi gnusi, da sem človek, me je sram!
Vidim bedo, vidim bolečino, lakoto,
trpljenje vidim, pomagat pa ne znam …
Potem pač brenkam na to svojo kitaro,
z njo vsaj malo rad lajšal bi gorje …
Z njo pozivam vas, ljudje:
Ljudje, mojbog, usmilite se otrok,
mojbog, usmilite se otrok, prosim vas, vsaj otrok!
Ljudje, mojbog, usmilite se otrok,
mojbog, usmilite se otrok, prosim vas, vseh otrok!
