Bil je ves majhen, izmozgan in star,
že od daleč se vidlo je, da je grobar.
Z lopato in krampom je kopal vsak dan
in tiho prepeval refren si je znan.
Dva metra globoki, en meter široki
pravilni robovi, so naši grobovi.
Dva metra globoki, en meter siroki
pravilni robovi, so nasi grobovi.
Dela imel je res vedno čez glavo,
ljudje so umirali kakor za stavo.
Za rakom, steklino, zaradi nesreč,
vse v globoko jih jamo blo treba je vreč.
Lepo skrbel je za svoje klijente,
življenje pošiljalo mu je pacijente.
On pridno je kopal in pel, a ne sam,
saj se včasih pridružil mu zbor je iz jam.
Je pravil: “Poklic moj ima perspektivo,
k meni prišlo bo, kar zdaj je še živo.”
Če pa težave v življenju je imel,
takrat ponavadi krematorje je klel.
Vajenec mlad fant je petnajst let star,
že zdaj se lahk vid, da bo dober grobar.
Tako tudi mene, ko prišla bo smrt,
na britofu čakal lep grob bo odprt.
Dva metra globok in en meter širok,
pravilen vsak rob, tak moj bo grob.
