Zunaj takšna je vročina, da bi človk znorel,
meni manjka tekočina, bom ziher omedlel,
jezik se mi lima, je kriza, ko hudir,
priplazim se do šanka, rečem: “Hitr dejte pir!”
O, o, o, je, je, je.
O, o, o, je, je, je.
Gospa natakarca!
Kuga?
Veste kva? Dajte raje pira dva, pira dva, pira dva.
Gospa natakarca!
Kuga?
Veste kva? Dajte raje pira dva!
Ne vem, kaj sem pojedu, karkoli je že blo,
kot da žrl bi žerjavco, tolk je blo popoprano.
Je vojgen treba ugasnit, me peče ko hudir.
V taprvi oštariji rečem: “Hitr dajte pir!”
Vsi vemo, kaj je trema, mal prej sem jo imel,
sem tresu se, brez sline mislu, le kako bom pel,
pa sem se odloču in zdirjal kot hudir,
v ta prvi oštariji reku: “Hitr dajte pir!”
Ko te muči žeja, se matraš kot žival,
takrat zares občutiš, da pod kožo si krvav,
vendar pa hude žeje ne premaga vsak hudir,
priznajmo si pošteno: “Najbolj odžeja pir!”
O, o, o, je, je, je.
O, o, o, je, je, je.
Gospa natakarca!
Kuga?
Veste kva? Dajte raje pira dva, pira dva, pira dva.
O, o, o, je, je, je.
O, o, o, je, je, je.
Gospa natakarca!
Kuga?
Veste kva? Dajte raje pira dva, pira dva, pira dva.
Gospa natakarca!
Kuga?
Veste kva? Dajte raje pira dva, pira dva, pira dva.
Gospa natakarca!
Kuga?
Veste kva? Dajte kar dva!
