Že v osnovni šoli sm jo rad imel,
v srednji sem ves čas za njo norel,
ko pa sva na faks pršla,
tok huda mačka je že bla,
da je jasno blo, da sm oplel.
Bil sem neopazen in presuh,
vse, kar dobrega sem mel, je bil posluh,
da bi jo vseeno mal prevzel,
kitaro brenkat sm začel
in na njo sm mislu, ko sm pel.
Js zate vse bi dal, a ti si tak Bavbav,
poguma imam premal, da bi ti kej priznal,
ko ob tebi kdej stojim, zardevam in drhtim,
pa kar molčim, potem pa mi je žal.
Diplomirala seveda je z deset,
tok pametno in lepo vsak je hotu met,
pa jo dobu je en svetovljan,
z njim odšla je daleč stran,
daleč, daleč stran v širni svet.
Js še kr v Ljubljani sm živel,
dost sm žural, dost popival, dost sm pel,
a še vedno dokaj sramežljiv
sem rad se za kitaro skril,
pa na ta refren punce lovil.
Js zate vse bi dal, a ti si tak Bavbav,
poguma imam premal, da bi ti kej priznal,
ko ob tebi kdej stojim, zardevam in drhtim,
pa kar molčim, potem pa mi je žal.
Iz teh ljubezni v glavnem nč ni blo,
pesem pa še vedno gre v uho,
a da ne bi pel jo sam naokol,
sem vprašu Tanjo Žagar, a bi pela rock’n’roll,
je prav vesela bla, js pa še bolj.
Js zate vse bi dal, a ti si tak Bavbav,
poguma imam premal, da bi ti kej priznal,
ko ob tebi kdej stojim, zardevam in drhtim,
pa kar molčim, potem pa mi je žal. Zdaj pa ti!
Ti zame vse bi dal, a zate sm Bavbav,
poguma imaš premal, da bi mi kej priznal,
ko ob meni kdaj stojiš, zardevaš in drhtiš,
pa kar molčiš, potem pa ti je žal.
Js zate vse bi dal (O, ja!), a ti si tak Bavbav (Hahahaha!),
poguma imam premal, da bi ti kej priznal.
Ko ob meni kdaj stojiš, zardevaš in drhtiš,
pa kar molčiš, potem pa ti je žal.
Ti zame vse bi dal, a zate sm Bavbav,
poguma imaš premal, da bi mi kej priznal,
ko ob meni kdaj stojiš, zardevaš in drhtiš.
Zakaj molčiš, dej, kej povej, ne bo ti žal, (Pa ti ne upam rečt nč!)
zakaj molčiš, dej, kej povej, ne bo ti žal,
zakaj molčiš, dej, kej povej, ne bo ti žal.
No, prav, bom pa povedu,
a greš z mano v kino?
Igra Jean-Claude Van Damme.
Ja!
