Ko mati kruh je dala na mizo iz peči,
otrokom se smehljala sijočih je oči.
Prekrižala je hlebec, spoštljivo zrezala,
prijazno vsem je rekla: »Poglejte, dar neba!«
Poljubi košček kruha, če pade ti na tla,
v njem je mnogo truda, veliko upanja.
Poljubi košček kruha, če pade ti na tla,
da nas usoda kruta ne bode srečala.
Zdaj draga naša mati prijazno smeje se,
vsi njeni vnuki zlati ji božajo lase.
Prisluhnejo besedam, da kruh je kot zlato,
brez njega ni življenja, ravnajmo z njim lepo.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.