Je težko verjeti, da vsa leta so mimo
in prijatle zgubili, zdaj smo tujci vsi.
Na eku pred Orlom vedno isti obrazi
so vse dneve prestali, bil je drugi dom.
Tam Đoki in Puma, tudi Pero in Jura,
pa še Buli in Tona so učili vse
zrejalke dijake, da le šola je važna
in da špricati pač je grdi greh.
To bil je Ezl’ek, prva šola vseh nas,
ki imeli smo še čas za špas.
To bil je Ezl’ek, vsak večer družil je
mlade vse *tovariš, školnad, vse.*
To bil je Ezl’ek, danes pa novo vse
važno je, zato pa naj vse to
del spominov bo iz mladih dni preteklosti.
Ko vračam se v mesto, mi spomini hitijo
na prostor pred Orlom, tja na Ezl’ek,
vse dolge debate le o športu in filmu,
o ljubezni in sreči, ta mladostni smeh.
In mladi obrazi so že gube dobili,
ker so leta že mimo, ah, tak je to!
Živleje je tisto, ki nam daje in vzame
in nikoli ne čaka na nasmeh.
To bil je Ezl’ek, danes pa novo vse
važno je, zato pa naj vse to
del spominov bo iz mladih dni preteklosti,
le del spominov bo iz mladih dni preteklosti.
