Mlin na veter me bo gnou,
da ne bom nikol’ pristou.
Glih zdej plavam čez oblak
in me reže težek zrak.
Al’ bo sonce, al’ bo sneg,
mene grab nervoz’n smeh?
Rad bi ujel le njeno dlan,
da ne odplavam predaleč stran.
Dnevi niso rok’n’roll,
ampak vedno tišji mol.
Oči mi grize mrzu led,
samo jaz vid’m njeno sled.
Umikam se, da jo ne mot’,
ampak izpadem idiot,
zato pa jadram v ekstrem,
da spoznam tist’, kar že vem,
prou dobr’ vem.
In jaz grem tja,
kjer je led iz severa.
In jaz grem tja,
kjer je plesna muzika.
Trgam zlato jabolko,
lohk bi rezu mavrico.
Čuvam sonce in nebo
in to res samo za njo.
A vse to spremlja črn ptič
in mi zmeri vse unič’,
zato pa jadram u ekstrem,
da spoznam tist’, kar že vem,
prou dobr’ vem.
In jaz grem tja,
kjer je led iz severa.
In jaz grem tja,
kjer je plesna muzika.
In jaz grem tja,
kjer je led iz severa.
In jaz grem tja,
kjer je sam’ patetika.
Jaz grem tja, jaz grem tja,
da unič’m, kar se da.
Jaz grem tja, jaz grem tja,
izzivat, kar je črn’ga.
Jaz grem tja, jaz grem tja,
v men’ je še dost’ upanja.
In jaz grem tja in jaz grem tja,
da ujamem krokarja.
