V beli vili stanovala si,
ki baha se v naši ulici,
ko bila si pegasto dekle.
V isto šolo sva zahajala,
ob sobotah šla na isti ples,
ko bila si pegasto dekle.
Spomnim se obleke s pikami,
zasanjanih oči
in drobnega nasmeha.
Spomnim se na tvojo zbirko slik,
metuljev v škatlicah,
ki sem lovil jih zate.
Sanjal sem, da moja boš nekoč,
ti pa nisi vedela za to,
ko bila si pegasto dekle.
Leta so minila od tedaj,
v mestu srečava se malokdaj,
nimaš peg, ker s pudrom si jih skrila.
Ti sedaj gospa si ta in ta,
jaz ostal sem isti plah, nihče,
nisi več to pegasto dekle.
Spomni se na fanta dolgih las,
ki pesnik je postal,
da ti ga boš ljubila.
Spomni se na pisma, šopke rož,
ukradene morda
s sosedovega vrta.
Nisem kriv, da tiho ljubim te,
nisi kriva, da ne ljubiš me,
zame si še pegasto dekle.
La, la, la …
to pegasto dekle.
La, la, la …
to pegasto dekle.
Nisi več to pegasto dekle.
