V ognju mam železja dost, ker nočem sam ostat
in zato kar dvajset ljubic jaz mam naenkrat.
Vendar moti se, kdor misli, da lepo mi je,
me vsaka le ob pamet spravlja in mi živce žre.
Ena ljubica bi rada spremenila spol,
je druga splezala na poštarja in noče dol.
Tretja tolk je shujšala, da je nikjer več ni,
četrta je v arestu, peta pa v norišn’ci.
Hej!
Jojmene, jojmene, hej hataja…
Šesta tolk zaudarja, da b’ najraj jo pokopal,
sedma nora je ko noč, a hoče zmer’ met prav.
Osma pravi: “Dnar mi daj, če hočeš z mano spat!”,
deveta tolk teži, da bi najraj zavil ji vrat.
Moram vam priznat, deseta se kar gnusi mi,
“Najprej zdravje, pol kultura” pravi in ga kar spusti.
Sumim, da enajsta garje in uši ima,
na kup masti in žolce me spominja dvanajsta.
S trinajsto oh, tko al’ tko nikol ni sreče blo,
štirinajsto vse boli in zmer’ ji je slabo.
Bi rada petnajsta postala nuna, nič nimam od nje,
šestnajsto pa nosi luna, hodi kdove kje.
Sedemnajsto bi najraje v dom za starce dal,
osemnajsta tepe me odkar sem jo spoznal.
Za devetnajsto smisel življenja je prepir,
dvajseta nenehno vliva vase rum in pir.
V ognju mam železja dost, ker nočem sam ostat
in zato kar dvajset ljubic jaz mam naenkrat.
Vendar fantiteta sinonim za srečo ni,
pameten le eno kvalitetno si dobi,
pameten le eno kvalitetno si dobi.
