Oštir z osmice nas podi,
saj ura je že tri.
Pred vrati žejne nas pusti
in glaže prazne imamo vsi.
Le ena stvar ostane nam
in ta ni daleč stran.
Le nekaj metrov in stopnic,
v klet na en špric.
Dvignimo čaše, na zdravje vsi,
danes martinovo se slavi.
Mlado je vino končalo vret’,
zdaj ni nevarno več it’ v klet.
Prvi pa drugi in tretji sod,
v vsak’ga pogledamo, kaj je not’.
Rizling, rebula, tokaj, pinot,
vse to, da lepše nam bo.
Oštir z osmice nas podi,
ne vemo, kam bi šli.
Razmislil bo pri sebi vsak,
ko zunaj smo in svež je zrak.
Idejo je nekdo dobil,
v klet, da bi zavil.
Mu svetimo, da najde ključ
in šalter, kjer je luč.
Vsi pojemo na glas,
zdržal bo vsak od nas.
Martinovo je tisti dan,
ko nam nič ne zruši plan.
In vedno je tako,
do konca se je šlo,
dokler ne pade zadnji glaž
in iz kleti več ne znaš.
