Na tleh so sence včerajšnjih dni,
v glavi pa hrup, ki nikdar ne spi.
Vsi bi me radi ujeli v okvir,
a jaz sem nevihta, ne pa papir.
Rekli so: “Mirno, ne išči preveč,”
jaz pa želim si imeti še več.
Če pot je strma, jaz lahko grem še višje,
ker vem, da tam gor zrak diha vse tišje.
Na robu sveta stojim brez strahu,
kličem resnico, tudi če sem na dnu.
Če pade nebo, bom pela glasno,
saj vem kdo sem, vem – zaman to ne bo!
Na robu sveta sem končno jaz,
brez mask, brez mej, le moj pravi obraz.
Nimam načrta, imam le srce,
ki bije glasneje, ko tiho je vse.
Če padem po tleh, ni konec poti,
le nov začetek, odveč so skrbi.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
