Jaz na odru, ti pod mano,
kakor strup za vsako rano.
In se smeješ, me osvajaš
in s pogledom mi nagajaš.
“Hočem te za sebe,”
me zavajaš.
“Nalepim se na tebe!“
V zaodrje pred tabo
sem se skrila, a pred sabo
te zagledam, se zavedam,
da si vztrajnež, kot izgleda.
“Ne boš se me znebila!”
To bo zmeda.
“Zdaj se boš odtaljila!”
“Zdaj poskušam vse mogoče,
da ji že postaja vroče.
Iznajdljiv sem sto na uro,
danes hočem avanturo.”
Prava si raketa,
od tebe sem zadeta.
so obljube za poljube
in že sva objeta.
Nisem frčafela,
ki bi ti verjela.
Zate dala, kar bi znala,
jutri pa jokala.
Prava si raketa,
da bom vsa prevzeta
se potrudi, mi ponudi,
da ne boš zamudil.
Če hočeš me ujeti,
moraš pohiteti.
Nisi prvi, nisi zadnji,
ki me hočeš greti.
V norem ritmu zdaj drviva,
po plesišču se vrtiva.
Ni zakona, čarovnije,
ki tornado ta razbije.
“Kaj se upiraš?”
Ne, ne ni je.
“Saj samo blefiraš.”
Dost besed, samo z dotiki,
ustnico dovolj premiki.
Le oči ti govorijo,
kaj v resnici si želijo.
“Nikoli ne uganeš!”
Zamolčijo.
“Samo, če se ujameš!”
“Ustnice so ti mamljive,
očke tvoje poželjive.
Ni več igra avantura,
zmešala me je figura.”
