Sonce sije na mladih licih,
nasmeh obraza se je povesil.
Mali poba je spet v škripcih,
kazen pravo si je zamesil.
A kazen ta bo prava,
se svet izšiba v njegovih očeh.
Hotel bi v gozd, diši mu trava,
le še sonce ga spravi v smeh.
Ponos!
Na žuljave roke, na delavski pot!
Ponos!
Na zemljo staro, na kmečki glas!
Ponosna drža, očetova vzgoja,
huda kazen, neizpopolnjena volja.
Pozimi je gledal pobeljene hribe,
spomladi cel dan ga ni b’lo z njive.
Če ‘mel je le pol ure časa,
se je šel k sosedi fajn imet.
Komaj je čakal poletni čas,
dolge dneve in jasne noči.
Ležal na strehi, štel je zvezde,
si nikoli predstavljal ni take poti.
Ponos!
Na žuljave roke, na delavski pot!
Ponos!
Na zemljo staro, na kmečki glas!
Ponosna drža, očetova vzgoja,
huda kazen, neizpopolnjena volja.
Ko bo prišla življenjska jesen,
ne smem obžal’vt kam šla moja je smer!
Ne bom se vračal, bom gledal naprej,
hotu prihodnost, vidu v svet.
Ponos!
Na žuljave roke, na delavski pot!
Ponos!
Na zemljo staro, na kmečki glas!
Ponosna drža (oooh)! Očetova vzgoja (oooh)!
Huda kazen (oooh)! Neizpopolnjena volja!
Ponos!
