Letel je nad obzorjem,
v njem bil je ves zaklad.
Sam s sabo zadovoljen,
vse ostalo imel je rad.
Pred njim pojavi se prepad!
Začuti ga, ta večni hlad.
Kričal je in stiskal,
bežal je in iskal,
oči si zatiskal,
a izhoda ni.
Ponor, ponor, ponor!
Ponor, ponor, ponor!
Vse globlje v morju temnem,
se utaplja, zgublja dih.
Vedno bolj je nejevoljen,
še up je čisto tih.
Počasi se dotakne dna,
ostane nič, kar je za dva.
Utihnil in spustil,
ustavil in našel,
odprl srce je,
zdaj pa se dani.
Dani, dani, dani.
Dani, dani, dani.
Leti spet nad obzorjem,
pazi le, da ne zaspi.
Ker sanje so prekratke,
se v njih več ne mudi.
Od daleč gleda v prepad.
Spoznal, kdo je zavesti tat.
Utihnil in spustil,
ustavil in našel,
odprl srce je,
zrastel je v temi.
Dani, dani, dani.
Dani, dani, dani.
