So eni masa fini, zmeraj lepo počesani,
une druge dižgracjane, bužce, zmeraj razčesane.
Pa so ani leni, ki se delat jin ne da,
une druge poštene, vone delajo za dva.
Jes ćon, ćon, ćon, ćon povedat kar pensan,
jes ćon, ćon, ćon, ćon povedat se kar znan.
Vseh sorte nas je, ma ke čudne, ki smo ljudje,
ma ke čudne, ki smo ljudje, vseh sorte nas je.
Jes ćon!
Ani druzega ne znajo in se zmeraj lamentajo,
mai neč prau jin ni ma niso za umes ljdi.
Kritizirajo in pensajo, da vone vse znajo,
tašnih bojte se ljdi, ki za ovinkom ti ga spsti.
Jes ćon, ćon, ćon, ćon povedat kar pensan,
jes ćon, ćon, ćon, ćon povedat se kar znan.
Vseh sorte nas je, ma ke čudne, ki smo ljudje,
ma ke čudne, ki smo ljudje, vseh sorte nas je.
Jes ćon!
Šturlo u jutro je, šturlo anka u popudan,
še nobeden ni nič kur čez noč kambjau.
Ma je taužen misli, je taužen idej,
vsak po svoje je neumen, vsak po svoje ima prau.
