Tam preko oceana na robu balkana
tam mala dežela leži.
So hribe doline, je murje in višine,
Istra ji pravemo mi.
Je s trto ponosna, je z ulko donosna,
u mrežo se riba ulovi.
Kjer sonce posije, kjer burja zavije,
u Istre doma smo mi.
Istrijane po trme so znane,
prej mušo navadeš letet,
gre voso še en bot na led.
Istra zemlja moja se ti,
u tebe sem nejdu svoj mer,
ti daješ mi puno moći.
Istra zemlja moja se ti,
u tebe uživem, u tebi trpim,
si z tabo živin.
So kamnje sklesani, iz njive pobrane,
narisale naše vasi
in trudne obraze, nam pravijo štorje,
u njih pa se najdemo mi.
Istrijane po trme smo znane,
ma ku enbot ga vjemeš, ga u dušo zadeneš,
ti von srce podari.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.