Dolgo je že tema, dolgo je že mraz,
lepa ni nobena, opustil svoj si jaz.
Polna je semena in težka, kakor klas,
upognjena k tlem je, prikriva svoj obraz.
Plazi se po tebi, kot panter iz lesa,
glas, ki ga poslušaš, peljal te je do dna.
In če ne gre v dvoje, saj vse je kup mesa,
čas morda zato je, da dotakneš se neba!
Naj grem? Ali že smem?
Naj že grem?! Ali še sploh smem?!
Za pot ne rabiš čevljev, vse opraviš bos,
rit je vedno zadaj, pred tabo zmeraj nos.
Četud’ te dvigne znanje, ta klavrn ponos,
odet v skrite sanje, zgrešil si mišljen most!
Kam sploh grem, da izvem?
Kam sploh grem, da izvem?
Glava se privzdigne, semena polete,
lažja od besede, poplavi vse kar gre.
Raztapljajo se zmede, gori vesoljna vas,
rešen čiste bede, zasije pravi jaz!
Jaz!
