Zvečer na vasi, takrat za prvi maj,
na kresovanju postavlu se je mlaj.
Taveč’a smreka in delovna obleka,
žganice pa k’ mleka, ja, bil je direndaj!
Pa me naenkrat pocuka za rokav
lepa Marjeta in zvleče za vogal.
Kot še nobena se vrže na kolena,
jaz, revček, bled k’ stena, neumen sem zbežal!
Mlaj že v vetru miga, vzdušje prva liga,
tukej, sredi naše vasi.
Pa ona se pojavi spet v moji glavi,
ko po smoli zadiši!
V vetru je mogočen, pirček ‘mamo točen
in zastava plapola!
To me spet, prekleto, spomni na Marjeto,
ki nikdar ni moja b’la!
Baje da zdaj je že mati treh otrok
in kdo je fot’r, ne ve niti sam bog.
Ne pišem pisem, jebiga, j’s jo nis’m
in raje ga pr’tisn’ med k’eri drug par nog!
Zdaj vsako rajžo, ko smreko lupimo,
pijana glava se spomni spet na njo.
Sej so dekleta, a men’ kot ta presneta
prelepa je Marjeta, nobene več ne bo!
