Sonce posije za naju
in cvetje posuje se v maju
na najine poti,
na ceste radosti.
Zlati so tvoji prameni
kot listja preproga jeseni.
Dišiš po pravljici
poletnih noči.
Če bi lahko pozabila,
če enkrat lahko bi ljubila
iz vsega me srca,
presrečna bi bila.
Misel je vedno med nama,
nikdar ne ostaneva sama,
kot senca vije vse,
objema srce.
Belo obleko si že nosila,
jaz te takrat še nisem poznal.
Z drugim življenje ti si delila,
jaz pa sem taval in te iskal.
Belo obleko si že nosila,
gledaš me zdaj s solzami v očeh.
Vedno pred svetom me boš tajila,
ker je ljubezen najina greh.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
