Spet prišlo poletje je z njim pa veselice,
spet oči napasem si ko vidim kratko krilce.
Zavrti se v glavi mi od tolikšne lepote
kot vulkan se prebude vroče želje vse.
Rad bi jo pobožal po kolenih
in po vseh oblinah mičnih njenih
kaj bi se zgodilo še do jutra
to pa več nikomur ne povem.
Zdi se mi, da se vabljivo smeje,
to žgečka me vsepovsod in greje,
kaj mi je storiti, da pristal bi
še nocoj v njeni sobici.
Ne delaj se frajerja, vse je zaman,
četudi osvajaš me kot don Juan
za moje obline te naj ne skrbi,
za njih je že drugi izbran.
Oh, kako bi božal rad obla nje kolena
in poljubljal še in še usteca medena.
Njen pogled zgovoren je, brez besed me vabi,
da sem revež čisto hin, skorajda znorim.
Mal’ me je pobožal po kolenih
in po vseh oblinah mičnih njenih
kaj se bo zgodilo še do jutra
to pa več nikomur ne povem.
