V staro mesto sem z dežele se vselila,
polna upov in še več želja.
Vsa družina se je z mano veselila,
lepih srečnih dni prav iz srca.
Vendar kot pod noč samotna zdaj razmišljam,
pelje me spomin nazaj na vas.
Zrasla sem z zemljo vse bolj čutim jo
se pod Blegoš misli vračajo.
Kadar moram vrnem se tja v vas poznano,
da zadiham spet domači zrak.
In spomini na otroštvo gredo z mano,
kjer kotiček mi poznan je vsak.
Zadovoljna sem tu v lepem starem mestu,
v mislih pa bom le tam sred vasi.
Tam med hribih se bom naužila spet,
za življenje novih si moči.
Saj vse lepo je, a mesto moje,
nikoli mi ne bo kot rojstna vas.
Saj je veselo, saj mi zapoje
v pustih hišah pa mineva čas.
Ko grem po cestah mi je vse tuje,
nikjer ne zadehti z domačih streh.
Med tujci tu sem in vse je tuje,
z dneva v dan vse bolj.
