To je začetek pesmice naše,
zapeli jo bomo, da slišite jo.
Fante se zagledal v dekle zapeljivo,
mu pa namenjeno to ni bilo.
Zaljubil se je v malo, črno Natašo,
deklico čedno, sanjavih oči.
Je pa usoda drugače hotela,
lažje povedal vam s pesmijo bo.
Srečal sem frajlico malo, navihano, lepo, vihravo.
Miniko ti si nosila, s pogledi si me osvojila.
V trenutku so sanje postale resnične, upanje bližje,
zaljubljen te čakal, dočakal, da rekla si: “Rada te imam”.
Ko so to mamica zvedeli kmalu,
da hčerka je njena podala roko,
nakar tudi oče odkimal je z glavo,
oba sta dejala: “To ne bo šlo”.
“Fant ni tapravi, drugega zberi”,
sta govorila, jezila se v prek.
Ljubega morala je zapustiti,
fantič prereven bil je za njo.
Oba sva jokala, za roke se zadnjič v objemu držala,
solze so tekle, kot reka, ki teče potiho, blesteče.
Morda se vidiva kmalu, če sreča poiskala bo naju,
poslednjič se videla bova nad zvezdami gor v večnosti.
