Folk se počut ogrožen, začne solirat,
poln zavisti ni zmožen nč sprejemat.
Vse je tekmovanje, pride do sovraštva,
stiska te v prsih, ne veš kva te matra.
Za ljubezen treba bit odprt,
če ne sprejemaš, tud nč ne moreš dat.
Dobro in slabo v vsakmu je not,
kdo čemu bo sledil vsak zase odloč’.
Pa povej mi kakšne so tvoje vrednote?
Oblast, moč, denar, obilje je del grenkobe,
rast, familija, uspeh, volja, vera, znanje,
sanje se premakne, da skupi gremo dalje.
S pogovorom odnos se gradi,
en od druzga velik se lah nauči,
vsak ma neki k nimaš ti,
zato se dvign, svoja krila razpri.
Noben vsega ne zmore sam,
nekdo je vedno k dal ti bo dlan,
sprejmi jo, če ne ostal boš sam,
dobro se z dobrim vrne, vrjam.
Razočaranje, slabe izkušnje
s folkom v lajfu, vse to te lahk pušne
vn iz tira, nastane zamera,
ne pustiš več, da ti kter al pa ktera
pride bliz, zavračaš pomoč,
ne boš podal nobenmu greš sam na obroč.
V glužnu ti poč, na tla padeš
in pol se zaveš da rabš
eno roko, da pomaga ti vstat
in vesel si, k pride nekdo ti jo dat.
Nism sam na tem svetu, skup živimo tle,
sam dostkrat pustim, da gud folk mim gre.
Nej srce se odpre, medsebojno spoštovanje,
združbo moči, pozabmo na sranje,
izkoristmo cajt kokr ga še ostal je,
na nove zmage, skup pičimo dalje.
