Vidu sem jo tam le enkrat, sredi leta na seniku,
ko smo lojzno se razpravljale.
Namrdnava se je, ko sn ji parmarnt pomežiknu,
bica pa so se smejale tiho le.
Stric me je nahecu, jaz sn se enmal poprimu
pa me je spelau pred oltar.
Odkraja sn bil pridn in jo čuvo, lepo bogo,
pol sn si pa vzel en športn dan.
Pa se je začeva tista pesm, ki jo zdaj dobro že poznam.
Macek, Macek, grdi pacek, kje si včeraj bil?
Macek, Macek, grdi pacek, da s’ se ga napil.
Špela, Špela, ti marela, kaj se tk držiš?
Špela, Špela, bod’ vesela, da sem sploh pr’ hiš’.
Pol so pa leteli piskri in črpije po kuhiji,
v bajti je neredva cel halo.
Res je za hudiče, ampak ko tud poštudiram,
brez nje bi pa še dolgocajtno bvo.
Pa se je spet ponoviva pesem, ki jo zdaj dobro že poznam.
