To je toti život, nikdar ne veš, kaj pride.
Mogoče me je kap, ko sam sen bija v stanovanji
al pa sen se pijan v spanji zadišija na kozlanji.
Mogoče sen odkrija v sranji neko kri
in me je rak na prostati pokončal čez leto dni.
Mogoče nesen zdrža vsega tega stresa,
šel domov, vzeja štrik, se obesa.
Ki so nebesa? Zgleda živa sen v zmoti,
lüč na kunci tunela je cug, ki ti šiba nasproti.
Mogoče sem pozaba, ki je prava mera
in me je koštalo dražje kak ljubljanska garsonjera.
Sveti Peter že odklepa svoja dvera,
Haron me na svojo barko de posprema.
Ajde, ata, mama, baba, deda, sestra, brate,
ajde, filmi in romani, moji beati, teksti, plate,
ajde, platno in kitara, kulica, slušalke,
ajde, sunce, zemlja, zrak, cajt ka pičin nad oblake
in letin.
In odletin. In odletin.
Moga mo oditi, pa sen kumen priša sen,
vse je blo pred meno, zaj za meno je in gren.
Stalno hteja sen izdati album in posneti spot,
napisati kako knjigo al pa vsaj začeti blog.
Sen meja teko planov, ki jih nesen uresniča,
teko vsega sen zajeba, teko cajta v nič sem piča,
teko študija in truda, teko vsega sen zamuda,
čemi vse sen se odreka? Teko doba, keko zguba.
Je blo vredno kar je blo, če to je to?
Vse ljubezni sem pokopa, se me sploh kdo spomna bo?
Blo je žalostno in grdo, blo veselo je in lepo,
blo je preveč, blo premalo, blo zadosta, keko-teko.
Blo je fajn in zanimivo, blo je tečno, večno sivo.
Blo je pisano, igrivo, monotono, predvidljivo,
to je život, to je život.
In že je mimo.
In če maš mi kaj povedati, povej.
Kaj nas čaka jutri, nikdar se ne ve vnaprej.
Zato če maš mi kaj povedati, povej.
Kaj nas čaka jutri, se ne ve …
Nobene druge resničnosti ni, razen sedanje.
Če bi živeli za prihodnost ali preteklost, bi to pomenilo,
da ste za vedno zgrešili poanto.
Pa tudi če bi živeli neskončno število let.
