Vode nemo šumijo,
sonce zahaja, morje objema z zlato lučjo,
bela jadra hitijo, z vetrom lovijo
mrak, ki prepleta sonce z nočjo.
Kam odhaja ves svet ter zakaj sonce zahaja?
Kje začne se obzorje in kam morje gre?
Če živi droben cvet, zakaj z jutrom umre?
Kdaj čas se ustavi?
Kje misel živi, zakaj se vprašanje rodi?
Bele skale molčijo,
ptice že spijo, z glavo v perutih sanjajo sen,
potemnelo nebo se je stopilo
z morjem, ki tiho ziblje svoj sen.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
