Samo en dan je ostal, samo en dan.
Oddajamo ostale, mi gremo drugam.
Dons krademo vsi, dons smo žival, lastnine več ni.
Dobil’ smo možgane od divjakov in krila za let do oblakov.
Nej pade sonce v ocean,
nad nami bruha nej vulkan,
za ns je dost, da mamo moč
in znanje, s čimer sanje.
In mašine dvigamo v nebo, nad vse,
nej spijo oni, ki ne vedo, da je zadn dan
in zadn dan, ta zadn dan,
ta zadn dan ne zdi noben.
Milijon mašin na nitroglicerin grmi v ns.
Ni sile, ni dnarja in ni ga vladarja, k’ bi ns ustavu
in zamenu obr’z.
Preden vstanem, se ozrem,
zdej je uničen vsak problem.
Dvigujem roke in telo,
na vrh vesolja v zvezde gremo.
In mašine dvigamo v nebo, nad vse,
nej spijo oni, ki ne vedo, da je zadn dan.
Nej spijo ti, ki ne vedo…
Ns napaja divja B Mashina, se ne vda!
In mašine dvigamo v nebo, nad vse,
nej spijo oni, ki ne vedo, da je zadn dan.
Nej spijo ti, ki ne vedo…
Ns napaja divja B Mashina, ki nikoli se ne vda (vda),
se ne vda (vda)…