Sedim na skali, ki razjeda jo čas,
morje nežno valovi, iz daljave sliši se glas.
Kakor tvoj zveni, kakor ptice na pomlad
se spomini vračajo, čuvam jih, so moj zaklad,
upe vzbujajo.
Še vedno čakam te,
si želim, da te vidim.
Vrni se spet tja
v kraljestvo širnega morja,
tu spoznal boš sam,
da prav vsak nov dan
se s pesmijo začne.
Daj, predrami strasti,
ki dolgo že pozabljene so.
Sama grem naprej v temno noč,
le upanje mi daje moč.
Zatisnem oči in ti si tu
z menoj v snu.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.