V nedeljo se je dan začel, v maju je ves svet živel.
Na nebu je sameval bel oblak.
Šla sama je po ulici, nikamor se mudilo ni,
zasanjan bil je njen korak.
Vsrkavala je topel zrak, lase je mršil veter blag,
nalahno ji objemal je telo
in sončni žarek je žgečkal njen nos, z obrazom se igral
in skupaj z vetrom šepetal, zaljubljen v njo:
lmam dekle, ima nasmeh,
imam dekle, ima pogled,
imam dekle, ima mladost.
ln moja je in moja je.
V nedeljo se je dan začel, v maju je ves svet živel.
Na nebu je sameval bel oblak.
Šla sama je po ulici, nikamor se mudilo ni,
zasanjan bil je njen korak.
lgrive iskrice v očeh, nalahno ustnice v nasmeh,
prikradel tiho se je lep spomin
na nekaj, kar dobila je, na to, kar je zgodilo se;
morda na fanta, ko bila je z njim, in glas mehak:
lmam dekle, ima nasmeh,
imam dekle, ima pogled,
imam dekle, ima mladost.
ln moja je in moja je.
Prepozno avto je zavrl in krik v grlu je zamrl,
so njena usta treščila v tlak!
Obrnili so jo vznak: obraz razbit, s krvjo zalit,
oči so nemo zrle v zrak.
Še zdaj jo vidim, ko leži vsa sama sredi vseh ljudi,
spomin na njo pozabi že predan,
in v glavi spet zaslišim glas, ki se razlegel je takrat,
čeprav sem slišal ga le jaz, vsem dobro znan:
