V pozabo šlo je že poletje,
sonce sije brez moči,
slana jemlje zadnje cvetje,
zopet hladne so noči.
Sence dolge so postale
in večerom kraja ni.
Za teboj pa so ostale
srčne rane in skrbi.
Brez veselja in radosti
pozabiti se ne da,
še ponos ni več zadosti,
ko ljubezen se konča.
V pozabo šlo je že poletje,
sonce sije brez moči,
pticam je zastalo petje,
listja več v krošnjah ni.
Ob nočeh se luna skriva,
pa mi ne odgovori.
Sama vem, da nisem kriva
in prav to najbolj boli.
Brez veselja in radosti
pozabiti se ne da,
še ponos ni več zadosti,
ko ljubezen se konča.
A solze v samoti ne bom potočila,
se z lažno obljubo ne bom preslepila.
Ne bom se vrnila, ne bom si lagala,
četudi na koncu bi sama ostala.
Ne, solze v samoti ne bom potočila,
ne bom si mladosti z grenkobo pojila.
Ne bom te prosila, ne bom te klicala,
sklenila sem le, da naprej bom odšla.
